Dejstva in resnica o evropski dolžniški krizi

Insajder.si > Avtorski prispevki > Dejstva in resnica o evropski dolžniški krizi

 

Masovni mediji zadnje čase posvečajo večino pozornosti dogajanju na evropskih tleh in so skoraj pozabili na dosti večje težave ZDA, ki niso kar preprosto izginile, ampak iz dneva v dan postajajo večje. Mnogi znani finančni strokovnjaki poudarjajo, da bi Evropa morala prevzeti ameriški način spopadanja s krizo ter da bi kreiranje evro obveznic rešilo vse probleme v katerih se EU nahaja.

Vendar pa NIA (National Inflation Asociation) in tudi sami menimo, da se ECB že nekaj časa poslužuje ameriškega načina odkupovanja »strupenih naložb«, vendar v nekoliko manjšem obsegu.

Mario Draghi, ki je pred kratkim prevzel krmilo v ECB, je takoj po prihodu na novo delovno mesto znižal obrestne mere za 0,25% na 1,25%. Dejanje samo po sebi prinaša še več inflatornih pritiskov. Naloga ECB je vseskozi bila kontroliranje inflacije v evro območju  in vzdrževanje stabilnosti cen.

Vendar pa so pritiski, ki prihajajo iz Grčije in ostalih držav PIIGS  privedli evropsko finančno avtoriteto, da popusti pritiskom in sprejme dosti »lažjo« monetarno politiko in pomaga ponovno vzpodbuditi rast in napredek.

V maju 2010 so se države evro območja skupaj z IMF (Mednarodni denarni sklad) dogovorile o načrtu reševanja Grčije, kateri so odobrile 110 milijard dolarjev težko posojilo. 80 milijard so prispevale članice EU, med katerimi je Nemčija prispevala največ, in sicer 29,3 milijarde evrov, druga največ pa Francija z 22 milijardami evrov. IMF je prispeval 30 milijard evrov.

Zahtevana donosnost na grške obveznice je rasla vse hitreje, kar je Grčiji onemogočalo samostojno financiranje dolga. Grčija pa danes zopet potrebuje nov reševalni paket. Od julija 2011 so obrestne mere na grške dveletne obveznice zrasle na 40,46%, kar je bil razlog, da so evropski voditelji v Bruslju poiskali začasno rešitev v vrednosti 109 milijard evrov vrednem reševalnem paketu. Potem, ko je paket bil potrjen, so obrestne mere padle na 25,66% v samo dveh dneh.

Avgusta pa je zahtevana donosnost na grške obveznice ponovno začela naskakovati prejšnji vrh, nakar je julija presegla vrh katere vrednost je znašala 40,46%. Sredi septembra je bonitetna hiša Moodys znižala bonitetno oceno osmim največjim grškim bankam, kar je poneslo obrestne mere dveletnih grških obveznic na kar 84,52%. V začetku oktobra 2011 je Grčija napovedala 8,5% proračunski primanjkljaj, kar je bilo višje od prejšnje napovedi, ki je znašala 7,6%, kar je bil tudi pogoj za pridobitev posojila, ki je bilo dogovorjeno julija.

Ob koncu oktobra so evropski voditelji opustili dogovorjen načrt za reševanje Grčije in oznanili novega. Ne le, da so se zedinili o novem posojilu vrednem 130 milijard evrov, temveč so banke, ki imajo v lasti največ grškega dolga sprejele 50% odpis terjatev. Vendar pa je grški premier Papandreou, namesto, da bi enostransko podprl dogovor, sklical referendum, kjer bi prebivalci Grčije omenjen sporazum podprli.

Odločitev grškega ministrskega predsednika pa je vzpodbudila val ogorčenja s strani nemškega in francoskega vrha. Nemčija in Francija sta nato zagrozile, da bosta ukinile vso pomoč grškemu gospodarstvu, v kolikor se referendum ne umakne. Ob najavi grškega referenduma so se obrestne mere dveletnih obveznic povzpele na nov vrh na 107,26%. Papandreou je nato preklical vse možnosti za referendum, vendar pa je povzročil ogorčenje v opoziciji, katera je nemudoma zahtevala odstop grške vlade.  Papandreou je ta vikend uspelo izglasovati zaupnico, vendar je najavil, da se v kratkem poslavlja od položaja ministrskega predsednika.

Z NIA (National Inflation Asociation) se popolnoma strinjamo, da bi najboljša možnost za Grčijo bila zavrnitev novega bailouta in razglasitev bankrota. Tako bi lahko Grčija zapustila evroobmočje in se vrnila nazaj na staro valuto, vendar bi Grčija morala dopustiti prostemu trgu, da najde vrednost valute, ne da jo umetno določijo. Dogovori o reševalnih paketih niso prav v nobeno pomoč grškemu ljudstvu, saj denar ne pride do ulic, temveč se nemudoma vrne na račune bank, pri katerih je Grčija zadolžena. Če država bankrotira ne bo prišlo do črnega scenarija, ki ga voditelji EU napovedujejo. Grčija bo še vedno  imela vso infrastrukturo, izgub pa ne bo nosila država, temveč banke, ki so Grčiji brezskrbno posojale denar po umetno nizkih obrestnih merah. Država se bo prebudila v naslednje jutro popolnoma brez dolga, z lastno valuto, ki jim bo omogočala financiranje novega gospodarstva. Vendar pa voditelji nočejo, da Grčija izpade kot vzgled drugim državam, ker bi se gospodarstvo grške države v tem primeru presenetljivo hitro opomoglo, česar se finančni vrh EU dobro zaveda.

Edina dobra novica, ki je prišla iz reševanja evropske krize, je ta, da so banke sporazumno sprejele 50% odpis dolga na grške obveznice. V primeru, da se ZDA želijo izogniti krizi v kateri se nahaja Grčija, bodo morale prepričati svoje posojilodajalce za odpis dosti večjega dolga, kot ga ima Grčija. Na žalost pa imajo ZDA nekaj, česar Grčija nima. To je tiskarski stroj. Dolžniški problem ZDA je dosti večji od grškega, vendar pa lahko ZDA brez problema poplačajo vsak dolg, saj lahko preprosto »natisnejo« toliko dolarjev, kolikor jih pač potrebujejo, da poplačajo kreditne obveznosti. Vendar pa s tem znižujejo kupno moč in posledično standard vsem prebivalcem zahodnega sveta.  Plemenite kovine so trenutno najboljšo zavetje pred viharji neumnosti svetovnih voditeljev.

Nesigurnost in strah, ki ga povzročajo dogodki okrog Grčije, se pravkar širijo v našo sosedo Italijo, katerih desetletne obveznice so pred kratkih dosegle rekordne obresti, to je 6,66%. Grški problemi so prišli na površje ravno takrat, ko so obresti na desetletne grške obveznice presegle 6%. Mnogi menijo, da bo Italija postala nova Grčija, ter je v veliki nevarnosti, da bankrotira.

Čeprav znaša italijansko razmerje dolga proti BDP kar 120%, kar je drugi največji dolg po grškem, pa ima Italija enega izmed najnižjih proračunskih primanjkljajev proti BDP, ki znaša 3,9%. Popolnoma noro  se zdi, da je zahtevana donosnost  italijanskih desetletnih obveznic na 6,66%, zahtevana donosnost na desetletne ameriške obveznice pa samo 2,04%.

ZDA nimajo nobene možnosti da zgladijo proračunska nesorazmerja. Prav tako obstaja velika verjetnost, da bo proračunski primanjkljaj ZDA v naslednjih letih eksplodiral občutno višje. Na drugi strani pa ima Italija zelo realne možnosti, da zgladi proračunska nesorazmerja, če racionalizira stroške.

NIA verjame, da so obresti na 10-letne italijanske obveznice blizu kratkoročnega vrha, predvsem iz vidika sentimenta, ki je zelo negativen. Večina investitorjev ima negativno mnenje, kar je običajno dober znak iz obratno-psihološkega vidika. Obrestna mera bo verjetno padla pod 6% v primeru, da bo Italija uvedla varčevalne ukrepe, kar se bo po padcu Berlusconijeve vlade verjetno tudi zgodilo. Ameriška strategija, da se iz recesije izvlečejo preko gospodarske rasti, bo najverjetneje prinesla samo višjo inflacijo, brez prave gospodarske rasti. Mednarodna javnost bo presenečena kako hitro bodo obrestne mere na ameriške obveznice poskočile. V nekaj mesecih bodo evropski problemi pozabljeni, v kolikor pride na dan ameriška dolžniška kriza.

Čeprav je trenutna obrestna mera na italijanske desetletne obveznice dobrih 6%, naj opomnimo, da je v času, ko Italija še ni bila del everskega monetarnega sistema imela daljše obdobje visokih obrestnih mer v povprečju 6%. Velika napaka Italije in tudi Slovenije je bila, da sta se državi odrekli monetarni suverenosti s sprejemom evra. Preden je Italija prevzela evropsko valuto je državi uspelo brez problema prebroditi čase, ko so zahtevane obrestne mere na italijanske obveznice dosegle kar 13,75% leta 1995. S prevzemom evra, pa si je lahko država izposojala po umetno vzdrževanih nizkih obrestnih merah s strani ECB (Evropske centralne banke). Če bi obrestne mere po katerih bi se Italija lahko zadolževala določal prosti trg, ne pa ECB, Italija nikoli ne bi pridelala tako visokega dolga, saj država ne bi prišla do denarja, kar bi pomenilo, da bi morala zategniti pasove že nekaj let nazaj, ali pa devalvirati italijansko liro.

Mnogi investitorji danes prodajajo italijanske obveznice in kupujejo nemške, predvsem iz razloga, ker ima Nemčija relativno nizko razmerje dolga proti BDP in enega izmed največjih svetovnih izvoznih gospodarstev. Obrestna mera na desetletne nemške obveznice znaša 1,78%, kar je zgodovinsko rekordno nizka vrednost v primerjavi z italijanskimi obrestnimi merami. Tako velika razlika obrestnih mer ni vzdržna, menijo pri NIA, investitorji pa delajo napako z nakupi nemških obveznic namesto italijanskih. ECB ne bo nikoli dopustila, da bi Italija bankrotirala in ne izplačala denarja svojim kreditorjem, kar bi defacto pomenilo razpad evropskega monetarnega sistema. Če se bo Italija znašla v položaju kot Grčija, bosta tokrat Nemčija in Francija Evropski centralni banki dovolile da monetizira dolg, kar po domače povedano pomeni, tiskanje novih evrov, da se pokrije dolg. To pa bo pomenilo ogromno inflacijo in izstrelitev plemenitih kovin v nepredstavljive vrednosti.

Glede na razmere v Evropi, kot nam jih prikazujejo masovni mediji, ki napovedujejo evropski armagedon, bi lahko pričakovali, da bo vrednost evra strmoglavljala na dnevni bazi. Evro, ki je konec lanskega leta končal na vrednosti 1,34$ je v tem trenutku na vrednosti 1,37$, kar pomeni, da tiskanje evrov v Evropi še vedno ne seže do kolen tiskanju dolarjev s strani FED-a (ameriške centralne banke) na drugi strani luže. Dogajanje na evropskih tleh je odlična priložnost za ZDA, da začasno odmaknejo pozornost vstran od ameriških tal in potihem kreirajo načrt o implementaciji tretjega paketa kvantitativnega sproščanja ali QE3, dokler je zahtevana donosnost na ameriške obveznice še rekordno nizka.

 

Vir: NIA (National Inflation Asociation)