Obstajajo številne posplošene in napačne predstave o konfiskaciji zlata, ki je bila leta 1933 podtaknjena ameriškemu ljudstvu s strani takratnega predsednika Franklina D. Roosevelta. Večina teh zavajajočih dejstev je bila ponujena javnosti kot utemeljitev za zlobno dejanje Roosevelta in sčasoma so se le-te uveljavile kot urbane legende.
Morda največji in najbolj trajen mit pravi, da je Roosevelt zaplenil zlato, ker je to bilo potrebno za kritje dolarja, ki je še vedno bil opredeljen kot 23,22 grainov (1 gram je približno 15,5 grainov) čistega zlata, kar je pomenilo 20,67 dolarjev za unčo. Kar so propagatorji tega priljubljenega mita močno prezrli, je osnovna matematika.
Decembra 1932 so zlate rezerve ZDA znašale 204,5 milijonov unč. To je nekoliko več od povprečnih rezerv iz oktobra 1929 (202,2 milijonov unč), ko je prišlo do sesutja trgov vse do decembra 1932. Obdobja, ki zajema najhujšo depresijo v zgodovini človeštva.
Po zmagi Roosevelta na novembrskih volitvah leta 1932, so začele krožiti govorice, da namerava zapleniti vso zlato v privatni lasti, takoj ko zasede predsedniško funkcijo. Zaradi teh govoric, ki morda izvirajo s strani insajderjev iz Bele hiše, ki so vedeli za načrte o zaplembi, je ogromno dolarjev bilo v zelo kratkem času zamenjanih za zlato, ki je bilo nato izvoženo iz države ali preprosto skrito. Ta scenarij je podrobno razložen v knjigi Miltona Friedmana z naslovom The Monetary History of the United States (Denarna zgodovina Združenih držav Amerike).
Rezultat prodaje dolarjev v zameno za fizično zlato, kot posledica Rooseveltovega delovanja, je bilo znižanje zlatih rezerv ZDA na 193,3 milijonov unč v marcu 1933. Z zaplembo, ki je bila takrat v polnem razmahu, so se ustavili odlivi in rezerve kovin so začele naraščati. Rezerve so januarja 1934 dosegle 195,1 milijonov unč, nakar je Roosevelt opredelil dolar v proti vrednosti samo 13,71 grainov.
To je bila 41% devalvacija dolarja, kar je pomenilo, da je bilo potrebnih 35 dolarjev za izmenjavo za eno unčo zlata. In to je ta matematika. Kazen za neizročitev zlata je takrat znašala vrtoglavih 100.000 dolarjev preračunanih v današnjo vrednost ali do deset let zapora.
Pri 35 dolarjih je 195,1 milijonov unč zlatih rezerv ZDA v januarju 1934 znašalo 6,83 milijard dolarjev kritih z zlatom. Zlato je bilo kar naenkrat precenjeno v dolarjih, kar dokazuje hiter pretok zlata v privatni lasti v zlate rezerve ZDA, ki se je v prvem mesecu povečala na 212,5 milijonov unč. Ampak šov za imetnike zlata se v tej točki še ne konča. Ljudje so še naprej izmenjevali svoje precenjeno zlato za dolarje, tako da so zlate rezerve ZDA, le 6 mesecev pozneje, avgusta 1934, dosegle nov rekord, 227,9 milijonov unč.
Ob tako ogromnem pretoku zlata v rezerve je jasno, da je vrednotenje zlatih rezerv na 6,83 milijarde dolarjev bilo dovolj visoko, da se ponovno vzpostavi konkurenčnost dolarja. Torej, če delimo to vrednost s 193,3 milijonov unč rezerv še preden je prišlo do zaplemb, lahko sklepamo, da bi devalvacija dolarja na 35,33 dolarjev za unčo dosegla enako potrebno vrednotenje 6,83 milijonov in vzpostavitev zaupanja v dolar, vendar bi to dosegla brez zaplembe.
Torej jasno je, da ne glede na trajen mit, Rooseveltu res ni bilo potrebno zbrano in zaplenjeno fizično zlato, da bi ponovno vzpostavil konkurenčnost dolarja. Preprosta devalvacija dolarja, vsaj za nekoliko večji znesek, bi dosegla isti cilj. In zakaj je Roosevelt zaplenil zlato?
Odgovor lahko poiščemo v eseju Alana Greenspana iz leta 1966:
»Opustitev zlatega standarda je za vsesplošno blaginjo omogočilo uporabo bančnega sistema kot sredstvo za neomejeno ekspanzijo kreditov. Finančna politika socialne države zahteva, da se lastniki premoženja nikakor ne morejo zaščititi pred dejanji države. To je zanikrna skrivnost vsesplošne blaginje v primerjavi z zlatim standardom. Financiranje deficita s tiskanjem nove valute je preprosta shema za zaplembo premoženja ljudstvu. Zlato je bilo ovira temu postopnemu procesu, saj stoji kot zaščitnik pravic do lastnine. Ko to enkrat sprejmete, potem tudi zlahka razumete vsa nasprotovanja zoper zlati standard.«
Zdaj je veliko bolj jasno, da je Roosevelt zaplenil ameriško zlato iz istega razloga, kot ga je Lenin v Rusiji in Hitler v Nemčiji. In sicer, ker ga ne želijo v rokah ljudi. To je bilo pojasnjeno v čudovitem govoru leta 1948 s strani Howarda Buffetta, očeta legende Wall Street-a Warrena Buffetta, z naslovom Human Freedom Rests on Gold Redeemable Money (svoboda človeka temelji na z zlatom kritem denarju). Temeljito branje premišljenega Buffettovega govora bo pomagalo pojasniti mite in realnost o zaplembi zlata.
Insajder.si, komentar k člankui:
Tranzicija obstoječega finančnega sistema bo verjetno terjala podoben davek s strani ljudstva. Ob prehodu na nov finančni sistem se lahko oblasti preprosto odločijo, da v zameno za vnaprej določeno ceno zlata zaplenijo vso zlato v zasebni lasti, ali pa preprosto uvedejo 90% davek na dobiček od apreciacije cene zlata v novem finančnem sistemu.
Zato pri Insajderju priporočamo nakup fizičnega srebra v obliki palic in kovancev. Oblasti najverjetneje ne bodo zaplenile kovine, ki je hkrati najpomembnejša surovina za moderno industrijo. Finančne oblasti so vsa ta leta, ko so vzdrževala zombijski finančni sistem, morale obdržati cene plemenitih kovin na povodcu, niso pa predvidevale, da bo srebro postalo druga najbolj uporabljiva surovina po nafti.
Zato bo srebru ob prehodu na nov finančni sistem dovoljeno, da najde pravo tržno vrednost, oblasti pa dobičkov ne bodo obdavčile, kot pri zlatu, ker bi tovrstno dejanje ohromilo svetovno proizvodnjo, ki temelji na porabi te vsestranske kovine (elektronika, vojaška industrija, sončna energija, dentalna medicina,….).
Trgu bo dovoljeno, da najde pravo tržno vrednost srebra v novem finančnem sistemu. Če bo cena zlata takrat 10.000 enot in bo razmerje zlato/srebro doseglo zgodovinsko razmerje 1:10, potem se bo cena srebra gibala okrog 1000 enot.
Za več informacij o šokantnih dejstvih o zalogah srebra v primerjavi z zlatom pa si preberite v »tem« članku.
Vir: fgmr.com