Vprašanje bralca:
“Ali je možno da v naslednjih 10-15 letih cena nafte občutno pade? Glede na vse večje pridobivanje energije iz obnovljivih virov energije?”
Naš odgovor bralcu:
Da bi lažje razumeli prihodnost energetskega sektorja, je potrebno razumeti strukturo in zgodovino razvoja velikih energetskih gigantov in prepletenosti političnih interesov med državami in največjimi naftnimi podjetji.
Leta 1859 je »polkovnik« Edwin Drake v Pennsylvanii, ZDA, prvič uspešno zagnal naftno črpališče z metodo vrtanja, za katero so mnogi takrat menili, da je neumnost. Nafta se je takrat uporabljala kvečjemu kot surovina za izdelavo petroleja, ki je v glavnem služil osvetljevanju domov. John D. Rockefeller je bil pionir trga petroleja in je zelo hitro ugotovil potencial, ki ga je proizvodnja surove nafte predstavljala. Rockefeller je s svojo preudarnostjo, natančnostjo in disciplino pri vodenju svojih poslov, ustvaril največji industrijski imperij svojega časa – Standard Oil Company. Podjetje Standard Oil je kmalu postalo največji distributer naftnih derivatov ne samo v ZDA, temveč na svetu. Podjetje so leta 1911 zaradi politične gonje proti monopolom razdelili na več manjših entitet, vendar pa je John D. Rockefeller kljub razdelitvi premoženja med nove entitete še vedno ostal glavni delničar v vseh podjetjih, kar javnosti tistega časa nikoli ni bilo povsem razkrito.
Nizozemski in Britanski kraljevi dvor sta v Standard Oil pravilno predvidela grožnjo obstoja lastnega imperija, v kolikor pravočasno ne vstopita in zahtevata svoj kos pogače v proizvodnji in distribuciji nafte in naftnih derivatov. Royal Dutch, Shell in British Petroleum so bila podjetja, ki so nastala kot odgovor nizozemskega in britanskega dvora ameriškemu privatnemu gigantu Standard Oil.
Prva in druga svetovna vojna je še dodatno konsolidirala moč in vpliv naftnih gigantov, katerih distribucijska mreža je bila ključnega pomena za dobavo nafte zaveznikom in zmago nad nacistično Nemčijo in Japonskim cesarstvom v drugi svetovni vojni.
Po drugi svetovni vojni so velika naftna podjetja, t.i. Seven Sisters (Anglo-Persian Oil Company (zdaj BP), Gulf Oil, Standard Oil of California (SoCal) in Texaco (zdaj Chevron), Royal Dutch Shell, in Standard Oil of New Jersey (Esso) in Standard Oil Company of New York (Socony) (zdaj ExxonMobil), pograbile še zadnje naftne koncesije, ki so jih sklenile z arabskimi voditelji in povzročile največji presežek v proizvodnji nafte od odkritja prvega naftnega vrelca v Pennsylvanii leta 1859. Sledil je največji gospodarski razcvet zahodnih ekonomij na valovih poceni nafte iz Bližnjega Vzhoda.
Velika naftna podjetja in bančni konglomerati so do danes še dodatno konsolidirali svoj politični in gospodarski vpliv. Nastal je največji gospodarsko-politični kartel v zgodovini človeštva z energetskimi in bančnimi giganti na čelu, ki s pomočjo terminskih borz v Londonu in New Yorku »določajo« ceno in proizvodnjo najpomembnejših finančnih in energetskih produktov, kot so obrestne mere in cene surove nafte. Cena surove nafte in obrestne mere so trenutno najmočnejše orožje, s katerimi »kartel« vsiljuje/demokratizira svetovne trge in politične sisteme.
Surova nafta in finančni trgi so skozi zgodovino predstavljali glavni vzvod, s katerim so glavni centri odločanja uspeli konsolidirati svoj vpliv in zadovoljiti cilje, katere so si zastavili več desetletij nazaj.
Edini scenarij, ki bi naftnim gigantom in bančnim konglomeratom omogočil nadaljnjo konsolidacijo moči in vpliva vidimo v načrtovanem finančnem kolapsu, ki bi bil posledica naftnega/energetskega šoka in eksplozije cen naftnih derivatov, podobno kot za časa prve in druge svetovne vojne, da se vsili nov globalni finančni in politični red.
Verjamemo, da imajo naftni giganti še velike neizkoriščene kapacitete proizvodnje energetskih virov, zato je tudi Kitajski in ostalim azijskim gospodarstvom v zadnjih desetletjih bilo dovoljeno, da preko vezave svojih valut na ameriški dolar vzpostavijo gospodarstva/trge, ki bodo sposobni absorbirati prihajajoč presežek v proizvodnji naftno-plinskih derivatov v novem finančnem sistemu in še dodatno povečati dobičke energetskih podjetij in bank.
Do takrat pa ne vidimo nobenega logičnega scenarija, ki bi podpiral nižje cene naftnih derivatov, razen morebitnega deflacijskega zastraševanja na finančnih trgih in kratkoročnih padcev cen, kar pa je povsem normalno delovanje trgov.