Vprašanje bralca:
"Pozdravljeni, imam eno oz. dve povezani vprašanji: "Kaj se bo zgodilo z do sedaj še ne videno vsoto denarja, ki so ga natiskali po vsem svetu od leta 2008 naprej in kako to, da zaradi tega še nismo vstopili v hiperinflacijo?"
Drugo vprašanje pa je povezano neposredno s prvim in se glasi "zakaj se gospodarstva po največjem monetarnem eksperimentu v zgodovini še vedno spopadajo s praktično ničelno stopnjo rasti ter kaj se bo zgodilo, ko se bodo obrestne mere, ki so trenutno na zgodovinsko nizkem nivou, začele enkrat dvigovati?"
Naš odgovor bralcu:
Tiskanje denarja po letu 2008 z uvedbo kvantitativnega sproščanja (QE) centralnih bank največjih zahodnih gospodarstev (ameriškega, britanskega in japonskega) že v osnovi ni bilo namenjeno rešitvi strukturnih problemov zahodnih gospodarstev, temveč predvsem čiščenju strupenih sredstev z bilanc stanja velikih komercialnih in investicijskih bank in zavarovalnic, ki so odigrale ključno vlogo pri napihovanju nepremičninskega in delniškega balona med leti 2002 – 2008. FED, Bank of England in Bank of Japan so preprosto omogočile prenos teh »ničvrednih« sredstev na lastno bilanco stanja in s tem rešile svoje lastnice, velike banke pred bankrotom. Centralne banke preko kvantitativnega sproščanja delujejo kot »slaba banka«, ki akumulira sredstva, za katera na trgu ni dovolj povpraševanja in z umetnim povpraševanjem ohranjajo umetne vrednosti na bilancah stanja elitnih investicijskih in komercialnih bank.
FED je od leta 2008 na lastno bilanco stanja (slika spodaj) prenesla/kupila za kar 3418 milijard $ finančnih sredstev, predvsem hipotekarno zavarovanih vrednostnih papirjev in državnih obveznic in velike banke razbremenila z injekcijo sveže likvidnosti, ki pa ne najde poti iz bančnega sektorja v realno gospodarstvo.
Tiskanje denarja je torej namenjeno predvsem reševanju elitnih inštitucij, ki so v lasti ultra bogatih ali 0,01%. Velike banke so s prenosom strupenih sredstev na bilanco stanja centralnih bank preko QE tako prišle do ogromnih svežih rezerv (dolarjev), ki pa jih ne posojajo v gospodarstvo, temvež hranijo v obliki presežnih rezerv pri centralni banki (slika spodaj).
Eden izmed ključnih pogojev za hiperinflacijo je močan dvig v hitrosti kroženja denarja. Hitrost kroženja denarja je frekvenca, pri kateri eno enoto valute zamenjamo za nakup blaga in storitev v določenem časovnem obdobju. Z drugimi besedami, kolikokrat porabimo en dolar za nakup blaga in storitev na časovno enoto. Hitreje hitrost denarja narašča, več transakcij se odvija v gospodarstvu med posamezniki, bolj zdravo je gospodarstvo države. Po letu 2008 pa smo priča ravno nasprotnemu scenariju. Hitrost kroženja denarja je strmoglavila na najnižji nivo v zadnjih 54 letih in ne kaže, da bi vkratkem lahko prišlo do preobrata, kaj šele eksplozije, ki bi bila potrebna za sprožitev hiperinflacije v ZDA in posledično po svetu (slika spodaj).
Edini scenarij, ki bi posledično lahko privedel do možnosti hiperinflacije ameriškega dolarja in posledično vseh ostalih zahodnih valut po našem mnenju, je direktna konfrontacija med Kitajsko, Rusijo, Savdsko Arabijo in ZDA. Rusija, Savdska Arabija in predvsem Kitajska trenutno posedujejo za skoraj 5000 milijard $ deviznih rezerv, med njimi za kar 1600 milijard $ ameriških državnih obveznic, ki bi jih teoretično lahko čez noč vrgle na trg in ohromile dolarski sistem in povzročile potencialno hiperinflacijo zahodnih držav.
Vendar bi v tem scenariju izpuhtelo vso dolarsko premoženje, ki so ga omenjene države v zadnjih desetletjih kopičile preko izvoza surovin in izdelkov v ZDA. ZDA bi v tem scenariju z razglasitvijo vojnega stanja lahko zamrznile trgovanje z obveznicami in uvedle dvotirni dolarski sistem med dolarji (obveznicami) v državah zaveznicah in dolarji (obveznicami) v lasti "sovražnika". Z drugimi besedami, ZDA bi bankrotirale na obveznosti do Kitajske, Rusije in Savdske Arabije, vendar pa bi spoštovale obveznosti do zaveznic, kar pa bi bila zgolj začasna rešitev. To bi najverjetneje sprožilo val nemirov v državah s proti-dolarsko usmeritvijo in sčasoma pripeljalo do množičnih protestov zaradi visoke inflacije v cenah hrane, ki bi zajele države odvisne od uvoza kot je Kitajska in Savdska Arabija. Potrebno je poudariti, da Kitajska še vedno nima vzpostavljenega mednarodnega dolžniškega trga, kot ga imajo ZDA, kar pomeni, da so ZDA v primeru globalnega konflikta še vedno največje varno pribežališče za kapitalske tokove, dolar pa še je vedno svetovna rezervna valuta.
Svet bi v primeru zgornjega scenarija vstopil na prag tretje svetovne vojne, ali v najboljšem primeru nove hladne vojne predvsem med ZDA in zaveznicama Rusijo in Kitajsko, vendar smo mnenja, da Kitajska ne bo tvegala direktne konfrontacije z ZDA in bomo priča globalnemu prestrukturiranju svetovnih valut v fazi zelo visoke inflacije in ne hiperinflacije.
Zahodne oblasti skoraj zagotovo ne bodo dovolile popolnega razvrednotenja dolgov preko hiperinflacije, temveč bodo dolgovi prestrukturirani na podlagi nove mednarodne rezervne valute ali večih regionalnih rezervnih valut, vse "zahodne" valute pa bodo v tem procesu močno razvrednotene napram novi mednarodi ali novim regionalnim rezervnim valutam in predvsem plemenitim kovinam.
Da povzamemo odgovor na vaše drugo vprašanje, svet se še vedno ukvarja z ničelno stopnjo rasti, zaradi tiskanja denarja, ki gre skoraj v celoti za reševanje bilanc stanja izbranih bank in državnih agencij, prav nič pa ni bilo storjeno glede glavnega problema, ki duši gospodarstva - stopnje državnega dolga.
Dvig obrestnih mer ob trenutni zadolženosti zahodnih držav bi sprožil val bankrotov zaradi nezmožnosti financiranja, prva domina pa bi najverjetneje padla nekje v Evropi. Bankrot ene same države članice EU bi lahko sprožil šok na trgu izvedenih finančnih instrumentov in povzročil več sto milijardno luknjo v evropskem bančnem sistemu, kar bi močno znižalo vrednost evra in posledično dvignilo tečaj dolarja in vrednost zlata.
Že v četrtek, 5. junija bomo najverjetneje lahko priča novemu znižanju temeljne obrestne mere s strani ECB in mogoče tudi najave evropske različice kvantitativnega sproščanja, kar nam bo dalo jasno vedeti, da zahodna gospodarstva preprosto ne morejo prenesti bistveno višjih obrestnih mer.