“Zlatarji” s(M)o prezgodaj razglasili inflacijo.

Že od začetka kvantitativnega sproščanja so številni »zlatarji« in zagovorniki avstrijske ekonomske šole opozarjali na val inflacije, ki bi zmanjšal naše težko zaslužene prihranke. Ta panika je nastala, ko se je zlato povzpelo do skoraj 2000$ na unčo.

Toda »zlatarji« so se motili. Namreč do te inflacije ni nikoli prišlo. Tako so vsi, ki so verjeli njihove napovedi v petletnem medvedjem trgu utrpeli izgube.

Kaj so »zlatarji« spregledali, da so napovedali tako napačen scenarij?

Trg dela.

Gospodarstvo lahko ustvari inflacijo samo, če je trg dela tesen.

Kadar politiki poskušajo popraviti gospodarski ustroj, naredijo to tako, da poskušajo stimulirati porabo. Zmanjševanje davkov, kvantitativno sproščanje, zniževanje obrestnih mer, javna poraba, vse z namenom, da se poveča kupna moč. Namreč, več denarja, kot ga imajo ljudje, več storitev in blaga si lahko privoščijo.

Ampak cena zlata se zviša samo na podlagi večje kupne moči. Če gospodarstva okrevajo od recesije (kot se dogaja na primer od leta 2008), lahko delodajalci sledijo novemu povpraševanju z možnostjo zaposlitve ogromnega števila poceni delovne sile. Ljudje so pripravljeni delati za mizerno plačo ker se zavedajo, da je to največ kar lahko trenutno dobijo, če želijo biti zaposleni. V gospodarskem žargonu to imenujemo »ohlapen« trg dela.

Dokler imamo poceni delovno silo, lahko obvladujemo inflacijo

Ko gospodarstvo doseže maksimalno kapaciteto, delodajalci več ne morejo dobiti poceni delovne sile, ker so vsi, ki so želeli zaposlitev, že zaposleni. Da bi delodajalec zaposlil delavca iz drugega podjetja, mora za to ponuditi dosti višjo plačo. To pa je tisto, kar imenujemo »tesen« trg dela.

Tesen trg dela določa višino plače ali pa ustvari še večjo inflacijo. Ker morajo delodajalci delavcu nuditi višjo plačo posledično tudi dvignejo cene svojih storitev ali blaga, da lahko kompenzirajo višje stroške. Te višje cene pa potem bremenijo končnega kupca, ki ponovno ustvarja inflacijo.

Zadnjih 4 – 5 let je trg dela v nasprotju z ohlapno politiko centralne banke

Od leta 2013 so vsi potencialni zametki inflacije posledica delovanja ohlapne politike centralne banke na nezadostnem trgu dela. Zato se inflacija še ni pojavila. Namesto tega imamo gospodarsko okolje s skromno rastjo in nizko inflacijo.

Še vedno smo v enaki skromni rasti in nizkem inflacijskem okolju, vendar z eno ključno razliko – trg dela se je močno zaostril.

Na tesnem trgu dela je veliko prostih delovnih mest, medtem ko je stopnja brezposelnosti nizka. (To je tisto, kar lahko opazimo zdaj. Skupno število prostih delovnih mest ustvarja nove vrhove).

Medtem ko se stopnja brezposelnosti spogleduje z vedno nižjimi odstotki.

Povpraševanje po delovni sili je višje od stopnje brezposelnosti. To pomeni, da bodo delodajalci morali ponuditi dosti višje plače, če bodo želeli zapolniti prosta delovna mesta. Višje plače pa spet pomenijo višje cene na tržišču.

Zdaj je čas, da smo pozorni na inflacijo, ki jo »zlatarji« že ves čas omenjajo.

S tesnim trgom dela ima gospodarstvo večjo možnost, da se pregreje in sproži inflacijo. Da bi videli podobno situacijo, moramo iti vse do leta 1960, ko se je v ZDA na zadnje zgodila resna inflacija.

V začetku 60. let prejšnjega stoletja je Kennedy prevzel šibko ameriško gospodarstvo in ga povzdignil (s svežim valom spodbud). Ta politika je delovala tako, da se je stopnja brezposelnosti začela zniževati in gospodarstvo se je izboljšalo.

Po letu 1963, ko je bil Kennedy umorjen, je ameriško gospodarstvo prevzel Johnson. Podedoval je podobno gospodarstvo, podobno kot ga imamo danes. Brezposelnost je bila v območju 4-5% in inflacija nikoli ni presegla 2%.

Toda namesto da bi znižal stimulativne ukrepe, je vložil kapital v financiranje vietnamske vojne.

Ker so bile gospodarske kapacitete že zapolnjene s tesnim trgom dela, so ti ukrepi dodatno spodbudili višanje cen. Stopnja inflacije je močno poskočila in ostala visoko še skoraj 30 let.

Grafi brezposelnosti in stopnja inflacije iz 60. let so izjemno podobni trenutnemu gospodarskemu stanju.

Brezposelnost je prav tako okrog 4-5%, kot je bila v času, ko je Johnson prevzel predsedniško funkcijo.

In podobno izgleda tudi graf stopnje inflacije.

Če bi podatke iz 60. let projicirali v današnji čas, bi to pomenilo, da imamo porast inflacije tik za vogalom…

Kar nam da še večje zaupanje v zgornji scenarij je, da Trump ne bo imel nobenih zadržkov do obdržanja stimulatinih ukrepov

Trump stremi k odprtju novih delovnih mest. Namignil je celo na dejstvo, da če se trg dela pregreje, bo “obdržal stopalko na plinu”. Medtem, ko je potekala predsedniška kampanja je pogosto omenil, da se bomo »naveličali zmagovati«. To je opisal s spodnjim citatom:

»Dosegli bomo veliko zmago. Naveličali se boste zmagovati in mi začeli govoriti: Prosim, gospod predsednik, glava me boli. Prosim, ne zmagujte toliko. To postaja grozno. In jaz bom odvrnil: Ne, Ameriki moramo vrniti ugled. Ponovno me boste prosili. Ampak odvrnil bom ne. Nadaljevali bomo.«

S takšnim načinom razmišljanja bo zadnja stvar, ki jo bo naredil – zategnil fiskalni pas in v centralni banki na položaje postavil ljudi s to težnjo po ukrepih za umiritev gospodarske rasti.

Na položaje odbora FOMC pa bo postavil zagovornike lahke monetarne politike in znižal davke preko pritiska na velike infrastrukturne projekte, ki jih financira vlada.

Vse to bo zaostrilo preostale olajšave na trgu dela in poslalo brezposelnost do 3-krat nižje kot je bila v 60-ih letih.

Trumpa ne skrbi potencialni vpliv “škodljive” inflacije. Namreč, do takrat, ko bo postal to resničen problem, se bo njegov mandat zaključil in bo ta problem prešel na pleča novega predsednika.

Investiranje v to vrsto gospodarstva zahteva posebno pozornost.

Veliko investitorjev bo ujetih, ko bo inflacija pokazala svoj pravi obraz. Skoraj vsi današnji finančni svetovalci imajo malo ali sploh nimajo izkušenj z upravljanjem premoženja v času inflacije. Prav tako nimamo niti pravih življenjskih izkušenj z inflacijo. Zato je potrebno najti profesionalce s trdimi okvirji za vlaganje v inflacijskem okolju. Spodnja slika prikazuje štiri faze t.i. “investicijske ure” in kot lahko vidimo, vstopamo v okolje, kjer lahko pričakujemo ponovno ciklično rast surovin.

CRB (globalni surovinski indeks)