23. avgusta 1939 sta zunanja ministra Nemčije in Rusije, Ribbentrop in Molotov, podpisala obsežen pakt o nenapadanju. To je v prihodnje de facto povzročilo tudi delitev Poljske in predajo vseh nemških zahtevkov do baltskih državah in nekaterih romunskih obmejnih območij. V zameno je imela Nemčija proste roke pri tem, kar se je od tega trenutka imenovalo “poljsko vprašanje”.
Devet dni kasneje je svet spoznal Blitzkrieg, totalno vojno, in veliko moderno invazijo zoper narod, kateremu je bila obljubljena pomoč s strani Zahoda – Francije in Velike Britanije. Vendar ta nikoli ni bila uslišana zaradi neučinkovitosti zahodnih držav v tistem času.
Vrnimo se hitro k letu 2016. Srečanje izpred nekaj tednov še vedno pretresa celotno politično sfero Evrope in Bližnjega vzhoda:
Je bilo srečanje med Erdoganom in Putinom sodobni ekvivalent srečanju Molotov-Ribbentrop iz leta 1939? Če je tako, se splača analizirati posledice. Kaj lahko Turčija in Rusija pridobita preko očitnih gospodarskih koristi in kateri narodi lahko hitro padejo pod svetovnim mečem, kot posledica popuščanja, apatije in nesposobnosti.
Na tej točki gre zgolj za razgledano ugibanje, ampak na osnovi Putinove zgodovine, bo počakal, da še zadnji ruski športnik zapusti Rio, predno bo kaj sprožil. Če bi bil Putin za ponovni zagon ukrajinske vojne, mislim da bi to storil v času trgovanja v Kijevu, tako da me ne bi presenetilo, če bi se to zgodilo 22. avgusta, nekje med poldnevom in 16.00 uro. Z očitno željo Turčije po skupnem obrambnem načrtu z Rusijo, to pomeni, da si je njihov narod pripravljen zatiskati oči pred dogodki v Ukrajini. Uničenje ukrajinske vlade krepi verjetnost večjega deleža pošiljke zemeljskega plina v Evropo prek turškega plinovoda.
Za nadaljevanje vzporednic z 1939, to verjetno pomeni, da je Armenija zdaj “na varnem”. Vendar poznavajoč Rusijo, v zameno za de facto mir med Armenijo in Azerbajdžanom, bo turška vlada imela proste roke za reševanje kurdskega problema na svoji meji. In to brez kakršnega koli vmešavanja, vsaj dokler sodelujejo z Rusijo. Cilj je zatreti ISIS v Siriji in prekiniti oskrbo upornikov v severni in severozahodni Siriji.
Za konec lahko pride še do večjega pritiska na vlado ZDA za izročitev Gulena ali morebitno zaprtje uporabe turških vojaških baz za ameriške sile. Ruska reakcija bo smeh v tišini, saj bi sestanek med Iranom in Turčijo potisnil vlado Ankare stran od območja, ki je pod vplivom Washingtona.
Ključ do preprečitve izbruha regionalnega konflikta in morebitne širitve po vsem svetu, bo odziv Nata. Če Obama nespametno odloči poiskati vrzel za soočenje ruskih vojaških sil v Ukrajini z neposrednim ameriškim vojaškim posredovanjem, so precejšnje možnosti, da se ta majhen spor lahko razširi v novo svetovno vojno. To bi imelo težke posledice za celoten planet.
Glavno vprašanje pa ni glede samega bistva primera Ribbentrop, ampak še huje; ali Ukrajina predstavlja sodobni ekvivalent Poljski iz leta 1939 in ali se bodo “zavezniki” odzvali ter tako sprožili širši konflikt z Rusijo?
Vir: johngaltfla.com