Vendar pa se bojimo, da bi se trenutni protesti in ideologija protestnikov sprevrnila v zahteve po vrnitvi socialističnega gospodarskega modela. Kar bi po našem mnenju še dokončno uničilo gospodarstvo. Naj poudarimo, da problem ni kapitalizem sam po sebi, ampak dejstvo, da kapitalizma nikoli nismo imeli. Obstoječi sistem, kjer je peščica svetovnih korporacij »prevelika, da bi jih pustili propasti«, nikakor ne moremo poimenovati kapitalizem. Osnovno načelo kapitalizma je namreč preživetje najkonkurenčnejših podjetij in eliminacija nekonkurenčnih. Če bi v svetu vladal kapitalistični gospodarski model, bi leta 2008 propadle vse največje banke in korporacije, ki so bile insolventne. Vendar pa je ameriška vlada z davkoplačevalskim denarjem pokrila izgube, ki so bile posledica nepreudarnega in rizičnega poslovanja predvsem finančnih inštitucij. Izgube omenjenih inštitucij so padle na breme davkoplačevalcev. Vsi dobički, ki jih ista podjetja žanjejo danes, pa ostajajo v privatnih žepih. Marsikdo se vpraša, kako sploh lahko banke in korporacije zrastejo v tako velike entitete. Odgovor najdemo v mehanizmu zmonopoliziranega finančnega sistema in podkupovanja ključnih političnih obrazov v izvršilnih vejah oblasti preko »kampanjskih donacij« . Centralne banke, ki imajo monopol nad izdajanjem denarja v določenih državah, so v lasti največjih svetovnih komercialnih in investicijskih bank in korporacij. Kar pomeni, da imajo določene korporacije neomejeno možnost financiranja v času kriz preko centralnih bank (bailout system). S tem pa še dodatno konsolidirajo vpliv, moč in sistemsko izpostavljenost do svetovnega gospodarstva.
Primer: Janez iz Ljubljane dela vsako leto dlje, da lahko iz meseca v mesec poplača obveznosti hipotekarnega kredita. Zaradi vedno večje krize v gospodarstvu izgubi službo in ostane brez dohodka. Banka mu zaradi slabe bonitetne ocene noče reprogramirati kredita, kar pomeni, da bo v primeru neplačevanja obveznosti ostal brez hiše. Na drugi strani se velika finančna inštitucija zaradi neplačevanja kreditov, ki jih je izdala ljudem, kot so Janez, znajde v isti situaciji. Namreč nujno potrebuje likvidnost, s katero bi pokrila izgube, drugače mora razglasiti insolventnost in bankrotira. Za razliko od Janeza, ki mu banka ne odobri nove kreditne linije, veliki finančni inštituciji na pomoč vskoči država, ki se zadolži pri centralni banki, da jo reši pred propadom, ki bi pomenil propad celotnega državnega gospodarstva. Paradoks je, da Janez izgubi hišo zaradi nezmožnosti plačevanja kreditnih obveznosti. Po drugi strani pa država uporabi njegov davkoplačevalski denar, da reši bankrot finančne inštitucije, ki je prevelika, da bi jo pustila propasti. Janez tako banki plača še provizijo za zaseg hiše. S tem pa finančna inštitucija postane še večja. Kar pomeni, da bo nekje v prihodnosti reševanje iste inštitucije terjalo še več davkoplačevalskega denarja in še večjo izpostavljenost do celotnega državnega gospodarstva.
V kapitalističnem modelu, bi banka preprosto bankrotirala zaradi prevelikega tveganja na področju izdajanja kreditov. Izgubo bi nosili lastniki banke, ki so dovolili vodstvu brezglavo kreditiranje. Janezu bi ostala hiša, s tem, da bi bil dolg odpisan. Omenjen model izplačevanja insolventnih korporacij in bank preko davkoplačevalskega denarja ni kapitalizem, ampak je definicija korporativnega fašizma. Obratno, kapitalizem onemogoča, da bi nekonkurenčna podjetja in banke skozi krize postajale še večje, ampak jih preprosto pusti propasti in ustvari pot konkurenčnim in preudarnim podjetjem, da zasedejo njihovo mesto. Peter Schiff, zagovornik avstrijske šole ekonomije v spodnjem videu lepo obrazloži vse napačne mite o kapitalizmu med protestniki na wall streetu:
